Maarten Boudry Nenavadno protislovje: Bolje, kot nam uspe obvladati pandemijo korona virusa, manj se bomo iz tega naučili

Prerok pogube, ki ni psihopat, upa, da se njegove napovedi ne bodo uresničile. To velja tudi za epidemiologe in virologe, ki so od januarja opozarjali svet, da novi virus SARS-CoV-2 predstavlja resno grožnjo zdravju prebivalstva vsega sveta. Vse odtlej so se ti pesimisti bojevali s skeptiki, „minimalisti“, ki so nas prepričevali, da je skrb povsem odveč – panika naj bi bila nevarnejša od virusa in smrtnost zaradi COVIDa-19 naj bi bila izredno prenapihnjena; tudi gripa pomori stotine tisočev vsako leto – čemu torej vsa ta norija? Vendar je v zadnjih nekaj dneh in tednih stvarnost napadala državo za državo in pobudo so prevzeli pesimisti. V Evropi se je ta premik javnega mnenja zgodil zaradi dogodkov v Italiji, ki so za deset dni prehiteli druge evropske države na krivulji eksponentne rasti in so tako delovali kot neke vrste kristalna krogla, v kateri smo lahko videli svojo bližnjo prihodnost. Ko so se razmere v severni Italiji zaostrile, so se abstraktni epidemiološki argumenti o eksponentni rasti, stopnji smrtnosti in faktorjih zmogljivosti intenzivnih enot spremenili v grozljive zgodbe in vojne podobe razvrščanja šibkih in starejših, v podobe krematorijev, ki se niso mogli več kosati z grmadami trupel, podobe jokajočih zdravnikov in medicinskih sester na robu zloma in podobe ostarelih, umirajočih v osami, brez možnosti, da bi se poslovili od svojih bližnjih. Vsak moralno razsoden prerok pogube ne le goreče upa, da se bodo njegove napovedi izkazale za napačne, temveč poskuša storiti vse, da se ne bi udejanjile. Kadar uspe, govorimo o „samo-ovržni prerokbi“ manj znani sorodnici „samo-izvršne prerokbe“. Žal je ena večjih pomanjkljivost samo-ovržne prerokbe, da se skeptiki neizogibno oglasijo, rekoč: „Vidite, saj smo rekli, da sploh ne bo tako hudo!" In dejansko pravkar videvamo, kako se ljudje na ta način logično motijo. Poglejmo strašljivo poročilo skupine za odgovor na COVID-19 Imperial College-a, ki je bilo objavljeno 16. marca. V dokumentu, ki ga je pripravila skupina vrhunskih britanskih epidemiologov, so avtorji modelirali učinke različnih ukrepov na COVID-19 epidemijo, od blagih "omilitvenih politik“ (izolacija starejših, prepoved množičnih dogodkov in zapiranje šol), do strožjih "politik zaklepanja“ (socialno razmikanje celotnega prebivalstva, osamitev primerov na domu in hišna karantena članov njihovih gospodinjstev). V osnovnem scenariju, kjer bi virusu dovolili neomejeno širjenje, bi bile zmogljivost postelj v intenzivnih enotah v Združenem Kraljestvu presežene za 30-krat in pol milijona ljudi bi pustili umreti. Z optimalno kombinacijo omilitvenih ukrepov – strategijo, ki je tedaj prednostno veljala v Združenem Kraljestvu – bi bile bolnišnične zmogljivosti še vedno za 8-krat presežene, v pandemiji pa bi po ocenah umrlo 250.000 ljudi (v ZDA več kot milijon). Avtorji pa poudarjajo, da te številke niti ne upoštevajo posrednih smrti zaradi zaradi kolapsa zdravstvenega sistema. Po naravi so znanstveniki konzervativna in previdna skupina, še posebej, kadar je treba podpisati kakšen soglasen dokument. Napovedi o več sto tisočih žrtev se ne sprejemajo zlahka - na srečo zato katastrofičnih napovedi znanstvenikov niso preslišali.V nekaj dneh so v Združenem kraljestvu pokopali svojo prvotno strategijo omilitve, svojo lahkomiselno igro, utemeljeno na konceptu "čredne imunosti", in se usmerili k enakim oblikam „zaklepanja“, kot so jih izvajali drugje po Evropi. „Ali ima ljudstvo te države že enkrat dovolj strokovnjakov!?“, se je neslavno spraševal borec za Brexit Michael Gove pred referendumom 2016. Na srečo čisto vseh še niso imeli tako zelo dovolj. Z napovedjo o več sto tisočih žrtev so znanstveniki Imperial College-a prisilili Johnsonovo administracijo, da je sprejela nove politične ukrepe, ki bodo, upajmo, preprečili, da bi se črne napovedi uresničile. Ni treba posebej poudarjati, da bi bile te napovedi lahko tudi napačne - zaradi kakšne napačne predpostavke ali napake v modeliranju. Toda ozavestiti moramo logično bistvo: če kritiziraš trenutno politiko „zaklepanja“ Združenega kraljestva, ne smeš gledati sedanjega števila smrtnih žrtev Covida-19, ampak glej število ljudi, ki bi umrli, če tega „zaklepanja“ ne bi bilo. In natančno to ti, ki podcenjujejo grožnjo korona virusa, pozabljajo. Ko je vodilni avtor poročila Imperial College-a, Neil Ferguson, pred kratkim znižal svoje napovedi o smrtnosti zaradi COVIDa-19 v Združenem Kraljestvu, so mnogi skeptiki takoj kričali o zmagi, saj je po njihovi interpretaciji sedaj vodja raziskovalcev "priznal, da se je zmotil". A kot je Ferguson nato razložil, je znižal svoje napovedi ravno zaradi drakonskih ukrepov, ki jih sprejela vlada Združenega kraljestva od objave poročila. Vztrajal pa je, da bi napovedani smrtni davek zaradi korona virusa brez teh ukrepov ostal popolnoma enak. Skeptiki Pred kratkim je Ira Helsloot, profesor upravljanja varnosti in zaščite na Univerzi Radboud na Nizozemskem, napisal pismo uredništvu z "izraženim nasprotnim mnenjem" (angl.op-ed, opposite the editorial page) o pandemiji. Pisal je o 2.800 ljudeh, ki so tisti teden umrli na Nizozemskem zaradi drugih vzrokov, da bi 200 žrtev korona virusa postavil v pravo perspektivo. Tudi v Italiji, je nadaljeval, običajna gripa vsako leto povzroči več žrtev kot COVID-19. Zaključek: svet je obsedla korona norija, nerazumna panika, kjer je zdravljenje hujše kot bolezen sama. Toda Helsloot pozablja, koliko Italijanov bi umrlo brez „politike zaklepanja“, ki jo obsoja. V Italiji celo z izvajanjem brezkompromisnih ukrepov korona virus še zdaleč ni premagan. In sezonska gripa ne udari kot plaz, korona pač, prebivalstvo je na ta virus namreč popolnoma neodporno. Celo Gerd Gigerenzer z Max Planckovega inštituta v Berlinu, ki ga občudujem zaradi njegovega odličnega dela na področju tveganj in negotovosti, ne upošteva pojava „samo-ovržne“ prerokbe v precej brezbrižnem in minimalističnem oglašanju v zvezi s pandemijo korona virusa z naslovom: "Kar nas ne ubije, nas dela panične." V svojem pregledu prejšnjih epidemij, ki niso pobile toliko ljudi, kot so oblasti predvidele v najslabših scenarijih (na primer izbruh prašičje gripe 2009), se Gigerenzer ne zamisli v zvezi z učinki ukrepov, ki so jih te oblasti sprejele, da bi preprečite svoje najhujše napovedi. In še en primer: minimalisti, kot je Richard Epstein s Hooverjevega Inštituta, se sklicujejo na nizke stopnje smrtnosti zaradi COVIDa-19 v Južni Koreji in Singapurju, kjer so najširše testirali ljudi na prisotnost virusa. „Mar ni ravno to dokaz, da smo precenili smrtnost zaradi korona virusa in da smo zganjali paniko za prazen nič?“ Ne – to zatrjevanje namreč ne upošteva, da je Južna Koreja grožnjo korona virusa od vsega začetka vzela zelo resno verjetno zaradi svojih hudih izkušenj z virusoma SARSa in MERSa. Južna Koreja in Singapur sta uspela obdržati nizko stopnjo smrtnosti ravno zato, ker sta hitro uvedla drastične ukrepe, ki so zatrli izbruhe v njunih državah in obdržali pritiske na bolnišnice na obvladljivi ravni - ukrepe, za katere je zdaj verjetno žal v večini zahodnih držav prepozno. Navkljub splošno razširjenemu zmotnemu prepričanju stopnja smrtnosti (angl. Case Fatality Rate, CFR) zaradi virusa ni neka biološka konstanta ali njegova intrinzična lastnost, temveč je odvisna je od konteksta in okoliščin. Če so zasedeni vsi razpoložljivi mehanski ventilatorji, bo vsak naslednji bolnik, ki ga bo potreboval, najverjetneje umrl. Tudi zato je zavajajoče posplošiti podatke o stopnji smrtnosti v zgodnjem izbruhu bolezni na potniški ladji Diamond Princess, kot je to storil celo svetovno znani epidemiolog John Ioannidis v svojem pogosto citiranem eseju. (Mimogrede, od časa njegovega pisanja je zabeleženih pet novih smrtnih primerov, s čemer se je stopnja smrtnosti povečala za več kot 70%.) Več nevidnih sovražnikov se skriva v čakanju Spodleteli uvid v naravo samo-ovržnih prerokb je zaskrbljujoč, saj vemo, da to ne bo zadnja pandemija, ki je zadela človeštvo. V tako izrazito povezanem svetu, z ogromnim rezervoarjem virusnih sevov v drugih sesalcih (1.200 vrst netopirjev, eden med njimi nam je morda dal SARS-CoV-2), je prihod naslednje pandemije samo vprašanje časa. Naš trenutni nevidni sovražnik poseduje veliko nevarnih lastnosti: visoko prenosljivost, dolgo inkubacijsko dobo, asimptomatsko širjenje, razmeroma visoko smrtnost – pa to niti ni najslabši možni mikro organizem, kar si jih lahko zamislimo. Če bo genetska loterija naslednjič izžrebala še manj ugodne številke, je povsem verjetno, da bomo dobili še veliko bolj nevaren virus kot je SARS-CoV-2. Za tak primer je lahko sedanja pandemija samo "suha vaja" za Veliko apokalipso (angl. The Big One). V svoji nedavno objavljeni knjigi Prepad (orig. Precipice) filozof Toby Ord proučuje možnosti različnih svetovnih katastrofnih tveganj in uvršča pandemije (naravne in kot posledico bio-inženiringa) med največje grožnje prihodnosti človeštva, ki daleč presegajo bolj znane globalne probleme, na primer podnebne spremembe. Romanopisec Frank Herbert je nekoč dejal: "Naloga znanstvene fantastike (angl. sci-fi) ni, da napove prihodnost, temveč da jo prepreči." To nas vodi v čuden paradoks: bolje, kot nam uspe obvladati to pandemijo, manj se bomo iz nje naučili. Nekaj pa lahko zagotovo stavimo: takoj, ko bo vso to krizo odneslo, se bodo pojavili ti minimalisti s trditvami, da sploh ni bilo tako hudo, ko so nam ti ustvarjalci strahu napovedovali. Pravzaprav nekateri med njimi že zavzeto sejejo to velikansko zmoto. Marteen Boudry je podoktorski raziskovalec filozofije znanosti na Univerzi v Gentu Po dogovoru z avtorjem prevedla Bojanka Štern