Jaz zate, ti zase

Naše obvezno zdravstveno zavarovanje temelji na načelu „vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah“. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je družbena pogodba, ki definira stopnjo naše medsebojne solidarnosti. Ne glede na vsoto vplačanega prispevka imamo v našem sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja vsi enake pravice. Seveda so denarna sredstva omejena, a v koronski krizi bolj kot denarja primanjkuje kadrovskih zmogljivosti, zato se je problem dostopnosti do zdravstvenih storitev do konca zaostril. Za denar, fizične zmogljivosti sistema in kader smo zavarovanci vedno tekmovali – naši predstavniki so se dogovarjali, kam bomo vlagali v katera zdravljenja, v katere oddelke, za skrajševanje katerih čakalnih dob, … . Vsaj za intenzivna zdravljenja pa smo imeli približno dovolj prostora in kadra. V kovidnem času so se stvari nepredstavljivo zapletle - obstali so vsi drugi programi, čakalne dobe so se še podaljšale, do osebnega zdravnika je še težje priti, diagnostika drugih bolezenskih stanj se zaustavlja, terapije se prelagajo in odpovedujejo. Stoletje smo nazadovali! Ker v bolnišnice prihaja masa bolnikov s Covid19 v zelo težkih stanjih, so redne in dodatne zmogljivosti v enotah intenzivnega zdravljenja zapolnjene in ni pretirano reči, da zanje bolniki tekmujejo na življenje in smrt. Empatični ljudje intuitivno razumemo, da imajo ljudje z življenjsko ogrožajočimi stanji najvišjo stopnjo prednosti v sistemu. Ljudje z občutkom odgovornosti hkrati razumemo, da mora v tako katastrofalni situaciji vsak od nas storiti vse, kar je v njegovi moči, da se zaustavi in prepreči množično umiranje. Razumni del prebivalstva je sprejel dejstvo, da je pojav novega virusa višja sila, naravna katastrofa svetovnih razsežnosti, da ljudje množično umirajo, da množično izgubljamo svoje drage, da je zdravstvo tako rekoč zlomljeno, le za na smrt bolne še nekako lahko poskrbi. Drugi del prebivalstva pa ne razume ničesar, kar zahteva lasten trud in odrekanje. Razume le svoje pravice. Pravice do ne-cepljenja, pravice do neupoštevanja ukrepov, pravice do zasedbebolnišničnih postelj, pravice do specializiranega zdravstvenega kadra in pravice do neomejenega kritja stroškov zdravljenja. Pravica na pravico. Te dni slišim, da je predlog za participacijo zdravljenja pri necepljenih škandalozen. Zakaj pa, vas vprašam!? Smo v solidarnostni družbeni pogodbi o zdravstvenem zavarovanju predvideli fair-play ali pa smo pač sprejeli dejstvo, da smo eni solidarni v pravicah in dolžnostih, drugi pa le v pravicah!? Če obstaja možnost brezplačnega cepljenja, zakaj bi morali tudi tisti, ki smo se cepili in sprejeli - sicer minimalna - tveganja, plačevati za tiste, ki tega nočejo. Nihče jim ne odreka zdravljenja, pa so zapolnili 80% zmogljivosti intenzivnih terapij. Kaj pa to? Pravijo – država je kriva. Kriva, ker se ljudje nočejo cepiti!? Neverjetno sprenevedanje in prelaganje odgovornosti. Mene bi bilo sram, da bi se morala država o takšni stvari odločati namesto mene. Morda bo res treba uvesti obvezno cepljenje, a le zato, ker se s preveč ljudmi ne da pogovoriti na način, kot bi se za odrasle spodobilo. Ti ljudje svojih stališč ne bodo spremenili. Hitro pa bodo razumeli račune za zdravljenje, ker – kot pomnimo – zdravstveno zavarovanje je vendar družbena pogodba, ki ureja finančne zadeve v zvezi z zdravjem. Družbena pogodba, ki jo lahko družba kadar koli spremeni. Prihaja Omicron, ki se izmika sedanjim cepivom, hitro potrebujemo vsaj tretjo dozo, verjetno tudi novo cepivo. Zdravila so le zasilna zavora, ko vlak že drvi v smrt. Včasih prime, drugič ne. Nekaj bo treba storiti tudi za tiste bolnike, ki še ne umirajo, katerih bolezni pa se v tem času slabšajo, ki po nepotrebnem trpijo bolečine, zaradi katerih bolezni trpijo tudi njihove družine, njihovi otroci, ki prihajajo v bolnišnice v zapoznelih fazah usodnih bolezni in ki bodo zato tudi prej umrli. V dojemanju odnosa do življenja, zdravja in smrti smo se vnovič pobarbarili. Del ljudstva je popolnoma zatajil, sedaj je na potezi država. Žal. In mudi se.