Colin Wright: Novi zanikovalci evolucije

Evolucijska biologija je bila vedno kontroverzna. Ne med biologi, ampak med splošno javnostjo - večinoma zato, ker je Darwinova teorija neposredno nasprotovala razlagam o nadnaravnem izvoru človeštva, ki so izhajale iz religioznih tradicij, in jih zamenjala s povsem naravnimi razlagami. Filozof Daniel Dennett je opisal evolucijo kot neke vrste “univerzalno kislino”, ki “pregrize prav vsak tradicionalni koncept in v njegovem prebujenju pušča revolucionaren pogled na svet, kjer je večina starih mejnikov še vedno prepoznavna, toda v temeljih preoblikovana”. V strahu pred to korozivno idejo je v ZDA opozicija evoluciji prišla s strani  desnega krila evangeličanov, ki so verjeli v Božjo stvaritev življenja v sedanji obliki, kot je opisana v Svetem pismu.

V devetdesetih letih prejšnjega in v prvem desetletju tega tisočletja so evangličani vedno znova poskušali odstraniti evolucijo iz javnih šol ali učiti t.im. “spornost” z vključevanjem Inteligentne zasnove - verovanja, da je življenje preveč zapleteno, da bi se razvilo brez pomoči nekega Inteligentnega snovalca (t.j. Boga) - v kurikulum biologije hkrati z evolucijo. Toda ti poskusi so spodleteli, ko so znanstveniki na sodišču dokazali, da Inteligentna zasnova ni nič drugega kot biblični kreacionizem, preoblečen v znanstveno zvenečo prozo. Od tedaj sta kreacionizem in Inteligentna zasnova vseeno izgubila ogromno zagona in vpliva. Toda v času, ko so ta desna in proti-evolucijska gibanja presihala v nepomembnost, je počasi z levega krila mnogo bolj prikrito rasel evolucijski denializem.

Najprej se je protiudarec levega krila evoluciji pojavil predvsem kot odgovor na področje evolucijske psihologije človeka. Od Darwina dalje so znanstveniki uspešno uporabljali evolucijska načela, na osnovi katerih so razumeli vedenje živali, pogosto v povezavi z razlikami med spoloma. Ko pa so pričeli prenašati svoja spoznanja o evoluciji vedenja živali na ljudi, je napredujoča univerzalna kislina pričela ogrožati nedotakljiva prepričanja Levice. Skupina, ki je najpogosteje nasprotovala in še vedno nasprotuje evolucijskim razlagam razlik vedenja med spoloma, so bili/so aktivisti za družbeno pravičnost. Evolucijske razlage človeškega vedenja izzivajo njihovo vnaprejšnjo zavezanost “psihologiji nepopisanega lista” - prepričanju, da so moški in ženski možgani v začetku enaki in da vsa vedenja, vezana na spol ali kaj drugega, izhajajo iz razlik v socializaciji.

To stališče vzdržuje prepričanje, da so evolucijske razlage na spol vezanih razlik v vedenju biološko esencialistične, kar pomeni fatalistično pojmovanje biologije kot edine, ki neposredno določa naše vedenje. Vendar pa so psihologijo nepopisanega lista strokovnjaki enoglasno zavrnili, saj so dokazi, ki govorijo v prid prirojenim osebnostnim razlikam, izrazito trdni. Strokovnjaki tudi enoglasno zavračajo, da je za to stališče potrebna ujetost v biološki esencializem, saj okolje igra vlogo, opazovane razlike so enostavno povprečja in se med spoloma tudi izrazito prekrivajo. Spol nič bolj ne določa vedenja kot določa telesno višino. Spol nedvomno vpliva na te značilnosti, jih pa ne določa. Na primer, večina nas pozna ženske, ki so višje kot moški, in moške, ki so nižji od večine žensk, čeprav se vsi zavedamo, da so moški v povprečju višji kot ženske. Enako velja tudi za človekove vedenjske značilnosti.

Sam sem evolucijski vedenjski ekolog in se večinoma ukvarjam s tem, kako individualne razlike v vedenju (t.j. osebnosti) vplivajo na čilost posameznika, ter s kolektivnim vedenjem in uspešnostjo živalskih skupnosti. Večini verjetno ni znano, toda raziskovanje živalskih osebnosti je živahno področje vedenjske ekologije, saj je osebnost splošen naravni pojav, s pomočjo katerega lahko razložimo interakcije znotraj posamezne vrste in med različnimi vrstami. V skoraj vsaki vrsti, ki smo jo doslej testirali na obstoj osebnosti, smo jo tudi našli in osebnostne razlike, vezane na spol, so običajno najbolj izjemne. Razlike v osebnostih, vezane na spol, so dobro dokumentirane tudi pri naših najbližjih sorodnikih, primatih, in spolni dimorfizem (t.j. razlike v višini med moškimi in ženskami) pri primatih in sesalcih na splošno dramatično okrepi te razlike, posebej v značilnostih, kot so: agresivnost, izbiranje samic, teritorialnost, negovalno vedenje in starševska skrb.

Glede na to, da smo ljudje spolno dimorfni in izražamo mnoga spolno značilna vedenja, ki jih lahko napove vsak objektivni opazovalec na osnovi trendov pri sesalcih, je trditev, da so naše vedenjske razlike nastale izključno skozi socializacijo, najmanj dvomljiva. Če bi to držalo, bi morali trditi, da so selektivne sile za te lastnosti nerazložljivo in edinstveno izginile samo v naši liniji, kar bi pomenilo eliminacijo teh lastnosti brez vsakega ostanka preteklosti, da bi se na novo vzpostavile skozi proces socializacije. Seveda - bolj z dokazi podprta in enostavna razlaga pravi, da izražamo te klasične spolno vezane vedenjske značilnosti zato, ker smo jih podedovali od svojih najbližjih prednikov, primatov.

V nasprotju z intuicijo so stališča družbene pravičnosti o človeški evoluciji podobna stališčem katoliške cerkve. Katoliški pogled na evolucijo v splošnem sprejema biološko evolucijo za vse organizme, šteje pa, da je bila človekova duša (kakorkoli definirana) posebej ustvarjena in zato nima evolucijskega prekurzorja. Podobno tudi s stališča socialne pravičnosti ni težav z evolucijskimi razlagami pri oblikovanju teles in duševnosti po spolu pri vseh organizmih, pri različnih vrstah in znotraj posameznih vrst, vztrajajo pa, da smo ljudje posebni v tem, da evolucija ni igrala nobene vloge v oblikovanju na spol vezanih razlik v vedenju. Zakaj bi bile biološke sile, ki oblikujejo vse življenjske oblike, tukaj izločene, ni jasno. Jasno pa je, da so tako katoliška cerkev kot dobro misleči aktivisti za socialno pravičnost krivi politične manipulacije (gerrymandering) z evolucijsko biologijo, da bi ljudi naredili posebne in onemogočili delovanje univerzalne kisline (evolucije op.p.).

Čeprav ni niti enega dokaza, ki bi podprl psihologijo nepopisanega lista, in cela gora dokazov o nasprotnem, se je to prepričanje utrdilo znotraj zidov mnogih univerzitetnih humanističnih oddelkov, kjer ga pogosto poučujejo kot dejstvo. Sedaj oboroženi s tem, kar zaznavajo kot nesporno resnico, v katero dvomijo le seksistični nestrpneži, odgovarjajo z dobrimi praksami napadov na drugačne poglede. To je povzročilo strašljiv efekt, zaradi katerega se znanstveniki samocenzurirajo, da jih ti aktivisti ne bi obtožili nestrpnosti in zahtevali, da jih njihovi oddelki odpustijo. Moji tesni, enako misleči kolegi me opozarjajo, da moje javno prepiranje z aktivisti socialne pravičnosti na družbenih omrežjih lahko pomeni poklicni samomor in naj se takoj umaknem in izbrišem svoje komentarje. Moja izkušnja sploh ni osamljena in problem se stopnjuje. Ker so uspešno okrepili svojo premoč nad administracijo in utišali fakulteto z uničevalnim terorizmom svojih kritikov in kot orožje uporabili svojo krhkost in ogorčenost, zdaj aktivisti socialne pravičnosti upravičeno mislijo, da ne obstaja trditev ali prepričanje, ki bi bila preveč dvomljiva, da administracija zanjo ne bi poskrbela. Nedavno so se ti strahovi uresničili, saj aktivisti socialne pravičnosti poskušajo degradirati epistemiologijo s prepričanjem, da je tudi biološki spol socialni konstrukt.

Kot biolog težko razumem, kako lahko kdo verjame kaj tako bizarnega. Prvič sem to trditev videl letos, ko so jo objavili diplomanti antropologije na Facebooku. Najprej sem mislil, da so se zatipkali in so enostavno mislili družbene in kulturne značilnosti spolov (gender). Ko pa sem postal bolj pozoren, mi je postalo jasno, da so res govorili o biološkem spolu. V naslednjih mesecih je postalo očitno, da ta pogled ni omejen na ta ozek krog prijateljev, saj se je začel pojavljati po vsem internetu. V podporo temu pogledu se pogosto sklicujejo na nedavne uvodnike revije Scientific American - domnevno zaupanja vredno, znanstveno in nepolitično internetno revijo. Berem naslove: “Redefiniranje spola: Ideja 2 spolov je preveč poenostavljena” in “Vizualiziranje spolov v spektru”.

Pred kratkim je najbolj prestižni znanstveni časopis na svetu, Nature, objavil uredniško trditev, da je klasifikacijo spola pri človeku “na osnovi anatomije ali genetike” treba opustiti, da “nima osnove v znanosti” in da “raziskave v medicini zdaj vidijo spol kot bolj kompleksen kot le ženski in moški”. V članku Nature je motiv predstavljen zelo nedvoumno: priznanje realnosti biološkega spola bo “spodkopalo prizadevanja za zmanjšanje diskriminacije transspolnih oseb in tistih, ki se ne uvrščajo v binarni kategoriji moškega in ženskega.” In čeprav obstajajo dokazi o fluidnosti spola pri mnogih organizmih, to za ljudi enostavno ne velja. Zavedamo se, da obstajajo zelo redki primeri, kjer je pri človeku spol nejasen, vendar to ne zanika dejstva, da je spol pri človeku funkcionalno binaren.Tile uvodniki niso nič drugega kot oblika politično motivirane znanstvene sofisterije.

Vsi ti članki so narejeni po enostavni formuli. Najprej navedejo vrsto interseksualnih stanj. Nato podrobno opišejo gene, hormone in kompleksne razvojne procese, ki pripeljejo do teh stanj. Na koncu vijejo roke in vztrajajo, da ta kompleksnost pomeni, da znanstveniki nimajo pojma o spolu. Vse to briše sledi in je zelo zavajajoče (samo-zavajanje?), saj so razvojni procesi, ki so vključeni v ustvarjanje katerega koli organa, izjemno kompleksni, ampak skoraj zmeraj proizvedejo polno delujoče končne produkte. Tudi razvoj roke je zapleten, toda večina med nami ima na koncu povsem delujočo roko s petimi prsti.

Ti članki ignorirajo dejstvo, da sta končni rezultat spolnega razvoja pri človeku nedvomno moški ali ženska v 99,98% primerov. Torej je trditev, da sta “2 spola preveč poenostavljena”, zavajajoča, saj interseksualna stanja predstavljajo manj kot 0,02% primerov vseh rojstev in interseksualni ljudje niso tretji spol. Interseksualnost je preprosto kategorija za spolno nejasnost in/ali neskladje med spolnim genotipom in fenotipom, ne glede na njeno etiologijo. Še več, tudi trditev “spol je spekter” je zavajajoča, saj bi to pomenilo zvezno porazdelitev, morda celo amodalno (tako, v kateri noben specifičen izid ni verjetnejši od drugih). Biološki spol pri ljudeh pa je nedvomen v več kot 99,98% primerov. Na kocu pa trditev, da klasifikacija spolov na osnovi biologije in genetike “nima osnove v znanosti” sama po sebi nima nobene stvarne osnove, saj bi vsako metodo, ki ima napovedno vrednost 99,98%, uvrstili med najnatančnejše v vseh znanostih o življenju. Medicinske prakse in svetovno ekonomsko načrtovanje spreminjamo pri mnogo nižjih zaupanjih, kot je tole.

Kljub nesporni realnosti biološkega spola pri ljudeh aktivisti socialne pravičnosti in trans aktivisti rinejo svoja prepričanja dalje in se odzivajo z ogorčenjem, kadar so postavljeni pred izziv. Poudarjanje katerega koli od zgoraj navedenih dejstev se zdaj šteje kot sinonim za transfobijo. Množična spletna stran družbenega medija, Twitter - središče kulturnega pogovora in razprave, zdaj aktivno prepoveduje uporabnikom navajanje resničnih dejstev o človeški biologiji. In biologi, kot sem sam, pogosto tiho obsedimo, ne da bi branili svojo stroko. Bojimo se, da bi naše desetletno izobraževanje, nadaljnje nenehno raziskovanje, iskanje zaposlitve in prizadevanja za zaščito akademske svobode, ki omogoča varnost zaposlitve in pravičen postopek pred odpustitvijo, morda čez noč poimenovali kot zastarelo, če se šikaniranje obrne proti nam, ker smo spregovorili. Naše ugovore zato skoraj izključno delimo med seboj, šepetaje v zasebnih omrežjih, čeprav je večina biologov izjemno zaskrbljena zaradi napadov teh socialnih aktivistov na naše raziskovalno področje. To stanje je nevzdržno.

Nedvomno drži, da imajo trans osebe zelo težka življenja, ki pa so zaradi fanatizma drugih (aktivistov op.p.) samo še težja. Toda aktivisti za socialno pravičnost se zdijo popolnoma nepripravljeni ali nezmožni razlikovati med ljudmi, ki kritizirajo njihovo ideologijo, in tistimi, ki kritizirajo njihovo humanost. Njihov družbeni imunski sistem se zdi tako občutljiv, da uniči samega sebe. Priznati moramo, da so trans vprašanja in ideologija zapleteni in zadevajo eno od najbolj marginaliziranih skupnosti na svetu. Zato se moramo teh vprašanj lotiti s spoštovanjem, ki si ga zaslužijo, tako da se jim približamo z občutkom in sočutjem, namesto z grobostjo in krutostjo. Ampak v tem procesu resnice ne smemo izločiti. Če aktivisti za socialno pravičnost zahtevajo, da znanstveniki zavrnejo evolucijo in resničnost biološkega spola, da bi bili dobri zavezniki, potem nikoli ne moremo biti dobri zavezniki.

Ko so v preteklosti evolucijo napadali zagovorniki svetopisemskega stvarjenja in Inteligentne zasnove, akademski znanstveniki niso bili pod pritiski, naj bodo zadržani v svojih kritikah, zato ker so bila ta proti-evolucijska gibanja skoraj izključno produkt desničarskih evangeličanov, ki v akademskih krogih niso imeli moči. Zdaj imamo veliko večji problem, ker se je denializem evolucije vrnil, toda tokrat prihaja s strani levičarskih aktivistov, ki imajo moč na akademskem področju. Zaradi tega je težavo mnogo težje ignorirati in odpraviti. Zdi se, da sedaj družbeni aktivisti delujejo kot neke vrste proti-univerzalna kislina, ne le kot močna puferska raztopina. Medtem ko univerzalna kislina pregrize stara čaščena prepričanja in jih menjuje z globljim razumevanjem in jasnejšo sliko stvarnosti, proti-univerzalna kislina ideologije družbene pravičnosti deluje kot nepremišljena uničevalna sila, ki namerava izbrisati znanstveno resnico in jo nadomestiti z relativističnim postmodernim nesmislom.

Nisem se več kot desetletje učil, da bi postal znanstvenik, ki bi sedaj tiho obsedel, medtem ko znanost - in še posebej moje področje - napadajo aktivisti, ki sprevračajo resnico v ideologijo in narativ. Ko se ozrem več kot desetletje nazaj in razmišljam o svojih izvornih razlogih za izbiro kariere akademskega znanstvenika, je bila to v veliki meri posledica navdiha, ki sem ga dobil od odkritih intelektualcev, kot so Richard Dawkins, Sam Harris, Stephen Fry in pokojni Christopher Hitchens, ki so vodili z zgledom in z razlogom, kamor koli jih je to vodilo. Takrat se mi je zdelo, da bi bila poklicna pot akademskega znanstvenika najbolj intelektualno zadovoljiv poklic, ki si ga je bilo mogoče zamisliti. To bi mi omogočilo, da se poglobim v vprašanja na meji človekovega znanja, učim in usposobim študente, da kritično razmišljajo in prenesem vrline pogumnega spopadanja z nerazumnostjo pri iskanju resnice na novo generacijo.

Vendar skoraj jasno vidim, da akademija sedaj ni takšna, kot so jo oglaševali pred desetletjem, ko sem se podal na to pot. Ni več zatočišče za odkrite, svobodno misleče intelektualce. Namesto tega se zdi, da se moramo zdaj odločiti, ali živimo življenje akademskega znanstvenika z zadrgnjenimi usti ali pa živimo življenje izpolnjenega intelektualca. Obojega zdaj ne moremo početi.

Colin Wright je doktoriral iz evolucijske biologije pri UC Santa Barbara. Trenutno raziskuje družbeno vedenje mravelj, os in pajkov na Penn State-u. Lahko ga spremljate na Twitterju @SwipeWright

Članek je bil 30. novembra 2018 objavljen v Quillette

Z dovoljenjem avtorja prevedla

Bojanka Štern

Vir: https://quillette.com/2018/11/30/the-new-evolution-deniers/