O paliativi in evtanaziji - pismo prijatelju

Česa te je strah, prijatelj? Se bojiš bolečine? Razumem te, tudi sama jo težko prenašam. Oba sva jo večkrat izkusila. A tudi ob zobobolu, ledvičnih kamnih ali drugih hudo bolečih stanjih, kjer sva bolečino ocenila z 10 od 10, je pravo zdravilo in pravo zdravljenje pomagalo. Bolečine ob umiranju še nihče od naju ni izkusil. A zdravila še vedno imava. Ko boš rekel, bova začela z običajnimi. Niso slaba, če pomagajo pri zobobolu in ledvičnih kamnih. Pogosto in dolgo bodo zadoščala. Medtem se bova pogovarjala. Povedal mi boš o dogodkih in ljudeh, ki so ti v življenju največ pomenili. Morda se boš tu in tam pomirjeno nasmehnil, to sem že videla. Ko boš rekel, bova dala močnejša zdravila. Morda boš imel ob tem nekaj slabosti ali zaprtja, zato boš dobil tudi zdravilo proti temu. In spet se bova lahko pogovarjala. In ko boš rekel, boš dobil še močnejša, če bo treba, vedno več. Skrbno bom pazila, da te ne bo bolelo. In ko boš priklenjen na posteljo, te bom negovala. Če ne bom znala sama, bom za pomoč prosila kolega v bolnišnici in medicinske sestre, ki znajo in zmorejo več od mene. Te je ob tvoji diagnozi morda same smrti tako strah, da želiš, da se zgodi čim prej!? Tudi to sem že videla. Spet se bova pogovarjala. Pogosto umirjeno soočenje premaga strah. Mogoče veruješ v Boga ali pa tudi ne. Če prvo, bova zaprosila za pomoč župnika, če drugo, bova skupaj miselno vstopala v onkraj. Morda se ti uspe ob tem pomiriti. Če ne, bova dala zdravila, ki ti bodo odvzela strah. In se naprej pogovarjala, ob tebi bom. Si jezen, žalosten, obupan zaradi brezizhodne situacije!? Imam zdravila. Ljudje jih pogosto jemljejo, ker jih prevevajo ta čustva, pa niso na smrt bolni. In kar dobro pomagajo, veliko lažje ti bo. Te zaradi pljučne bolezni duši? Dala bova zdravilo, ki ti bo olajšalo hudo stanje. Lahko pa se zgodi, da bodo prišli trenutki, ko ne bova zmogla doma. Morda bo potrebna razbremenilna operacija, sedacija ali kaj tretjega. Tedaj me bodo nadomestili bolnišnični kolegi in drugo medicinsko osebje. Če bo le šlo, boš zadnje dni preživel doma, med svojimi, ki te bodo negovali in ti pomagali. Ne morem ti obljubiti, da ti ne bo nikoli hudo, lahko pa ti obljubim, da bomo storili vse, da ti ne bi bilo. In kot sem ti povedala, veliko dobrih zdravil imam. Mi vseeno težko verjameš!? Vseeno želiš, da ti pomagam umreti!? Ne prosi me tega, prijatelj! Nisem zato zdravnica, da bi te umorila. Nisem zato vse življenje posvetila zdravju in blaginji ljudi, ki so me prosili pomoči! Od mene zahtevaš, da se odpovem vsemu, v kar verjamem, vsemu, kar me v življenju vodi. Od mene zahtevaš, da postanem rabelj in se odpovem svoji prisegi. Zadnjič sem slišala, da v Kanadi zdravniki ne prisegajo več k Hipokratu. Le kako bi, ko pa so samo lani medicinsko umorili več kot 16.000 ljudi!? Le kako bi, ko pa so invalidki, ki je prosila pomoči pri nabavi hišnega dvigala, raje ponudili evtanazijo!? Ta je tam na recept, dvigalo pa ni. Le kako bi, ko pa so ženski, ki jo je prisilna misel navajala na samomor, namesto psihiatrične pomoči ponudili pomoč pri samomoru. Veš, s kakšnim pojasnilom!? Za psihiatra so čakalne dobe, za evtanazijo jih pa ni! Le kako bi, ko se je morala družina z bolno mamo zabarikadirati v dom, ko so prišli ponjo, da bi jo evtanazirali. Ker se je zdravnik zmotil, ker je odkljukal rubriko »hoče evtanazijo«. Se spominjaš, ko sva kot otroka z grozo poslušala o Mengeleju, nacističnem zdravniku, ki je pobijal odrasle in otroke? Kasneje sem se podrobneje pozanimala. Na medicini je diplomiral z odliko. Med drugim je v Auschwitzu opravljal tedenske vizite v barakah. Bolnikov niso zdravili. Kdor si ni opomogel v 14 dneh, mu je namenil plinsko celico. Ko je izbruhnila epidemija tifusa v ženskih barakah, jih je 600 takoj poslal v smrt. Za svoje delo ga je nacistični režim odlikoval in častil. Znal je biti tako prijazen do otrok, da so se nekako navezali nanj … čez pol ure jih je umoril. Zakaj ti to pripovedujem? Ker te želim opozoriti, da se tudi med zdravniki in drugim medicinskim osebjem v vseh družbah najdejo ljudje, ki ubijajo brez usmiljenja ali iz užitka. Kako se jih družba, ki si izvoli evtanazijo, obrani, pa ne vem. Te dni svetovni mediji poročajo o 28-letni Nizozemki, ki psihično trpi. Svoje trpljenje dojema kot neznosno in odobrili so ji evtanazijo. Usmrtili jo bodo doma. Ne vem, ali je to namenoma ali ne, a na vseh fotografijah vidim le lepo in nasmejano mlado žensko. V družbah, kjer ima evtanazija tradicijo, je do smrti vedno lažje priti. Tam ne govorijo več o pravici do življenja, govorijo o pravici do smrti. Vsak ima pravico do smrti, pravijo. Pravijo, da diskriminiramo, če koga ne želimo umoriti. Sedaj so začeli ubijati telesno zdrave ljudi, njihovi organi so še zelo uporabni za transplantacije. Vprašaj se, prijatelj, kaj to pomeni! Tvoj sin, hči, tvoj vnuk, vnukinja si bodo zaradi neznosnega psihičnega trpljenja izvolili smrt. In ti boš lahko le nemo opazoval, zakon ti ne bo dal nobene pravice, da to preprečiš. Ne bom te vprašala, če si tega želiš. Ker vem, da si ne. Z zakonom o evtanaziji se bo v celoti spremenil odnos slovenske družbe do ubijanja. Iz družbe, ki obsoja zločin, bomo preko družbe, ki uzakonja zločin iz usmiljenja, prešli v družbo, ki jo opredeljuje brezbrižnost do ubijanja. Prestopili bomo Rubikon, točko brez povratka. Samomorilnih ljudi ne bomo več zdravili, ponudili jim bomo pomoč pri umiranju. Invalid, ki ga doma maltretirajo, bo neznosno trpel in zahteval smrt. Resnica pa nikoli ne bo prišla na dan. Če živiš v oddaljeni vasi, kjer ni zdravnika, da bi ti pomagal lajšati bolečino in strah, si boš izvolil smrt, ker neskončno trpiš. Ko si, onemogel, ne boš mogel plačati oskrbe, si boš izvolil smrt. Objektivne okoliščine in neznosno trpljenje, bodo rekli. Ne misli, da pretiravam. V družbah, kjer je evtanazija uzakonjena, se to dogaja. In že so v Kanadi pri razpravah, v kakšnih primerih bodo izvajali ubijanje otrok in duševnih bolnikov. Z uporabnimi organi, ne pozabi! Ko boš obkrožal svoj »da« ali »ne« Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se spomni, kaj ta zakon z navidezno lepim naslovom v resnici prinaša. Poglej iz mnogih zornih kotov. Pretehtaj svoj odnos do sebe, do svojih prijateljev, znancev, otrok. Nič ne morem, če boš še vedno »za«. A ne zahtevaj tega od mene, prijatelj! Tega ne bom storila nikoli. Raje te tukaj, dokler si še zdrav in pri močeh, napotujem, da od države zahtevaš sodobno, učinkovito in dostopno zdravstvo! Da zahtevaš svojega zdravnika, da zahtevaš uveljavitev svoje pravice do življenja in zdravja in da zahtevaš dostojno paliativno zdravljenje. Paliativno zdravljenje rečemo, ko te ozdraviti ne moremo več, lahko pa ti lajšamo simptome. O tem sem ti pripovedovala na začetku. Naj ti povem še, da ti dobra zgodnja paliativa lahko ponudi še mesece ali leta lepega življenja. Osnutek Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je nastal v zelo ozkem krogu ljudi. Vse slovenske zdravniške organizacije so odločno proti, oglašajo se posamezni zdravniki, ki so napovedali izstop iz poklica, če bo sprejet. Na hitro ga želijo spraviti skozi parlament. Zakaj takšna naglica pri temeljnem vprašanju življenja in smrti, ne vem. Nekateri pravijo, da zaradi denarja.